Z začetkom opravljanja dela negovalke v domu ostarelih na Polzeli pred šestindvajsetimi leti, sem spoznala, da me delo s starostniki veseli ter ga želim opravljati celotno življenje. Ko sem pred 6 leti prišla v dom Nine Pokorn opravljati javna dela, sem ves čas imela željo opravljati delo socialne oskrbovalke.
Ob uresničitvi omenjene želje pred 4 leti, sem delo sprejela z navdušenjem. Delo opravljam z velikim osebnim zadovoljstvom in srčnostjo, saj mi vsakdanje delo s starostniki predstavlja nov izziv.
Ljudje me imajo radi in se razveselijo vsakega mojega obiska, sama pa se trudim da jim čim bolj olepšam in olajšam dan po svojih najboljših močeh.
Med uporabniki, ki jih obiskujem je tudi gospa, ki je z nami več kot leto dni, z mano pa vse od prvega dne. Naša pomoč ji pomeni zelo veliko, saj bi brez nje bila prepuščena sama sebi. Pred nami je zanjo skrbela sestra. Le ta žal zaradi bolezni ne more več nuditi pomoči. Sin, ki živi s svojo družino 10 km stran, se trudi in pomaga po svojih močeh. Vendar kot pravi gospa sama mu ob obilici obveznosti ob treh otrocih zmanjka časa.
Gospa za domsko namestitev ne želi slišati, saj pravi, da je dom le eden. Ko sem jo povprašala kaj ji pomeni naša pomoč je odgovorila: »Pomeni mi vse!« Pomagamo ji pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb, z njo kramljamo in se skupaj tudi nasmejemo.
Nada Volf, socialna oskrbovalka
Vsako delo je po svoje posebno in potrebno, so pa tudi
poklici, ki zahtevajo še večjo mero srčnosti, natančnosti in pripravljenosti
pomagati, od drugih.
Sama sem poklic socialne oskrbovalke spoznala pred dobrim letom in se, ravno zaradi
omenjenih lastnosti, navdušila nad njim. Delo je zelo dinamično in humano.
Zahteva celega človeka z veliko mero organiziranosti in prilagajanja.
Najpomembnejši pri tem pa je čut za sočloveka, znati prisluhniti in biti
pripravljen priskočiti na pomoč najobčutljivejši vrsti naše populacije –
bolnim, invalidom, starejšim.
Na prvi pogled se tovrstno delo zdi precej zahtevno, saj obsega tako nego in
oskrbo, kot urejanje bivalnega okolja ljudi, ki sami tega ne zmorejo, a je vsak
najmanjši trud poplačan z veliko mero hvaležnosti ljudi, ki nas potrebujejo. In
ravno ti ljudje velikokrat potrebujejo le prijazen nasmeh, iskrene besede in
topel stisk roke, seveda ob korektno opravljenem zahtevanem opravilu. Zato je
komunikativnost, prijaznost, ustrežljivost in delavnost pri opravljanju tega
poklica najboljša možna kombinacija.
Živimo v času, ko je socialna stiska ljudi vse večja in na terenu žal vse bolj
spoznavamo posledice le te, zato je naša pomoč še toliko bolj pomembna. Vendar
ni dovolj zgolj to, da jo izvajamo, ampak predvsem kako jo izvajamo. Sama sem
mnenja, da kar damo, to tudi dobimo nazaj in iz lastnih izkušenj lahko potrdim,
da to še kako drži. Z uporabniki sem doživela marsikaj, od zelo lepih trenutkov
do soočenja z ljudmi, ki živijo v najtežjih razmerah, a je vsem skupno le eno –
potrebujejo toplino človeka, ki ga vsak dan pozdravi in mu pomaga. Če mu znamo
nuditi oboje, smo naredili veliko delo in neizmerna hvaležnost, kdaj tudi solze
v očeh, povejo več kot tisoč besed in nagradijo vsak naš vložen trud.
Čeprav sem doštudirala v povsem drugi smeri in vmes opravljala drug poklic, mi
je zgoraj opisano delo priraslo k srcu in zlezlo pod kožo. Razumem se z
nadrejenimi in s kolektivom, z uporabniki pa smo vzpostavili prav posebne vezi,
ki mi ogromno pomenijo in polepšajo vsakdan. Če jim jaz vsakodnevno pomagam in
poskrbim, da jim je vsaj malo lažje in lepše ter prinesem žarek sonca v njihove
domove, je moje delo opravljeno in dober občutek ob tem neprecenljiv. Nikoli ne
vemo, kdaj bomo sami na njihovem mestu in vsak od nas bi si v taki situaciji
želel iskren odnos in korektno opravljeno delo. Zato se zgledujem po načelu,
kar bi sama želela od tovrstne pomoči, poskušam nudit tudi njim. In včasih je
potrebno tako malo, pa je dan veliko, veliko lepši.
Ana Tavčar, socialna
oskrbovalka
Nuša Ilovar je malce posebna uporabnica pomoči na domu, je gospodična mlajših let, ki pa je zaradi cerebralne paralize že od rojstva vezana na invalidski voziček. Toda po njenem mnenju je njena največja hiba nerazločen govor. Namreč samo njeni najožji družinski člani in jaz razumemo njeno govorico, ostali potrebujejo prevod.
Nušo, kot socialna oskrbovalka, obiskujem vsak delovni dan že kar preko 10 let. Vsak delovni dan skupaj preživiva 4ure, kajti Nuša ni vključena v kakšen VDC ali podobno institucijo.
Živi doma skupaj z mamo. Poskuša živeti življenje samostojne osebe in delček k temu pripomorem tudi jaz. Lahko rečem, da sem manjkajoči člen do njenih popolnih sposobnosti, ki so ji bile odvzete s potrjeno diagnozo zdravstvenega stanja.
Vsakodnevno se sproti dogovarjava kaj moram postoriti tako da dan ni enak dnevu kar priča o raznolikosti in fleksibilnosti pri delu, ki ga opravljam. Seveda so tudi stalna opravila, ki jih naredim ob vsakem obisku kot npr. premiki iz postelje, WC-ja na voziček, skrb za njene dolge črne lase, ki so njen simbol in spremstvo po različnih opravkih, ki ji največ pomeni, saj predstavlja pot do njene samostojnosti in neodvisnosti pri odločanju o sebi. Tako obiski v knjižnici, trgovini, lekarni ali pri zobozdravniku, na upravni enoti niso problem. Nuša ima namreč vrnjeno opravilno sposobnost. Z Nušo ostaneva doma samo ob močnem deževju ali sneženju. Takrat pa klepetava, počistiva njen delovni kotiček ali pa bereva. Nuša kot pesnica prebira dosti literature, ker pa fizično to težje počne sama ji berem jaz.
Dokaj velik minus najinega druženja pa je v tem, da sva časovno omejeni na čas 20. ur tedensko. Nuša kot poznana pesnica bi dostikrat potrebovala pomoč v večernem času, ko se dogajajo razna literarna srečanja. Ker pa običajno že najine ure na tak dan porabiva za ustaljeno pomoč, ji pri spremstvu na literarna srečanja pomaga mama, ki pa ni več najbolj mlada.
Skratka 4 ure najinega druženja minejo precej hitro. Misel nanjo pa me spremlja povsod, saj se večkrat zgodi, da me mimoidoči povprašajo za Nušo, ker naju videvajo skupaj.
Majda Zupan, socialna oskrbovalka
Sem invalidka s cerebralno paralizo in vezana na invalidski voziček. Zaradi tega potrebujem veliko pomoči drugih in tako že več kot deset let koristim tudi pomoč na domu. Sprva je bila pomoč na domu vezana na javna dela, zaradi česar je prihajalo do zamenjav oseb, ki so nudila pomoč na domu. To je meni, ki tudi težje govorim, zelo oteževalo komuniciranje s pomočniki, saj je potrebno kar nekaj mesecev skupnih naporov, da je možna normalna komunikacija. Tako sem se razveselila, ko je pomoč prešla pod okrilje Doma Nine Pokorn Grmovje, kjer so pomočnice stalno zaposlene in ne prihaja do zamenjav.
Pomoč na domu mi veliko pomeni, predvsem z vidika večje samostojnosti in tako nisem stalno pripeta – predvsem na svojo mamo. S pomočnico lahko tako sama urejam določene zadeve doma in izven doma. Z delom pomočnice sem zadovoljna. Mogoče me včasih zmoti le togost Doma, ker včasih potrebujem kaj več časa za ureditev določene zadeve, drugič pa manj in bi se to lahko izravnavalo. Najpomembnejša pa mi je, da se pomočnice ne menjujejo in da komunikacija med nama lahko nemoteno poteka, saj potrebujemo tudi sogovornika in zaupnika.
Nuša Ilovar, uporabnica
Stanovalka Slavica Košir je preden je prišla v dom je bila uporabnica Pomoči na domu. Pred tremi leti sem bila kot socialna oskrbovalka napotena k njej domov v Žalec, ker sta njena brat in sestra smatrala da potrebuje pomoč pri osebni negi. Ko sem spoznala gospo Slavico, sem takoj vedela da se bova ujeli. Gospa je zelo dobrovoljna. Bila je zelo vesela naše pomoči, saj kot pravi tudi sama, ni mogla več sama opravljati osebne nege. V času mojega obiska sva se stuširale, veliko pogovarjale, malo počistile in odšle na kakšen sprehod.
Ko sem jo obiskala v domu z namenom, da malce poklepetam z njo, je povedala, da ji je naša pomoč veliko pomagala in pomenila, saj je s tem tudi malo razbremenila brata in sestro. Ko ni zmogla več živeti sama so se skupaj odločili, da bo šla v domsko oskrbo v Dom Nine Pokorn Grmovje, kjer danes živi. Tukaj je zelo zadovoljna, ker so zelo dobri pogoji za bivanje. Pravi, da ji nič ne manjka, saj je na toplem, tudi brat, sestra in hčera z družino pridejo večkrat na obisk. Še vedno se velikokrat srečava v Domu in vedno kako rečeva in se nasmejiva na čase ko sva se srečevali na njenem domu.
Intervju socialne oskrbovalke Tatjane Lužar z nekdanjo uporabnico Slavico Košir